Zgodovina in dediščina jugoslovanske socialne filozofije (1960-1990)

Socialistična Jugoslavija je bila tako politični projekt kot tudi edinstveno središče izmenjave vednosti. Čeprav je njenaintelektualna in kulturna dediščina čedalje bolj raziskana in ovrednotena, pa so ostale filozofske diskusije, ki so nastalev jugoslovanskem prostoru okrog osrednjih konceptov socialne filozofije in bližnjih področij, v veliki meri neodkrite.Naš _projekt zapolnjuje ta manko in se loteva preiskave zgodovine in dediščine jugoslovanske socialne filozofije med1960-1990. Osredinili se bomo na dva glavna tokova mišljenja, v katerih sta se oblikovala dva različna načina opozicijedogmatskemu marksizmu jugoslovanske komunistične partije, pri čemer sta ohranila produktivno razmerje do Marxa.(I) Skupina Praxis, večinoma s sedežem v Zagrebu in Beogradu, je formulirala univerzalistično vizijo človeka kot samo-ustvarjalnega bitja, ujetega v svetu odtujenega dela, pri tem pa so zavračali tako stalinistični dogmatizem kakor tudinacionalizme. (II) Ljubljanska skupina je sprejela strukturalistični pristop k ideologiji in s pomočjo konceptarazcepljenega subjekta trdila, da je odtujitev mogoče razumeti tudi kot predpogoj človeške subjektivnosti. Ta projekt jepionirska raziskava ključnih konceptualnih premikov v obeh miselnih tokovih na križišču natančne analize tekstov inarhivskega dela, onstran dometa nacionalnih zgodovin filozofije. Osrednji cilj projekta je dvojen: (1) mapirati razvojdiskusij o človeški produktivnosti, odtujitvi, razcepljenemu subjektu in ideologiji ter (2) pretehtati sodobno relevantnostte dediščine v sodobni socialni filozofiji. Naš _projekt bo generiral nova zgodovinske in pojmovne uvide, ki bodosignifikantno prispevali k zgodovini filozofije, promovirali interdisciplinarni dialog med humanističnimi in družbenimivedami, obogatili polje (post)jugoslovanskih raziskav ter pripomogli k filozofski utemeljitvi sodobne rabejugoslovanske dediščine.

Vodja: viš. znan. sod. dr. Gregor Moder
https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/researcher/31960

Člani projektne skupine: 

doc. dr. Bara Kolenc
https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/researcher/43584

doc. dr. Jurij Simoniti
https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/researcher/18965

prof. dr. Mladen Dolar
https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/researcher/5610

doc. dr. Lidija Šumah
https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/researcher/41682

doc. dr. Simon Hajdini
https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/researcher/41681

Vodenje projekta in njegova arhitektura

Zasnova projekta temelji na raziskovalnih delovnih sklopih (DS), ki se osredotočajo na osrednja vprašanja tega polja. Vsi delovni sklopi se pretakajo drug v drugega in prispevajo k vsem ciljem projekta.
Raziskovalni delovni sklopi bodo vključevali delo v regionalnih in mednarodnih arhivih ter opravljanje intervjujev z deležniki (filozofi, vodjami institucij, kustosi, umetniki), saj bomo metodološke iztočnice za svoje delo črpali iz primarnih virov.
Izbira naših »izhodiščnih tekstov« za delovne sklope reflektira naša osrednja vprašanja in ni namenjena pokrivanju ali reproduciranju kanona. Analiza in poglobljena razprava teh in drugih besedilih, ki jih (bomo) označili kot pomembna, bo potekala na naših rednih srečanjih bralne skupine, ki bodo potekala skozi celotno akademsko leto.
Da bi zagotovili koherentnost projekta in robustnost naših rezultatov ter obenem zagotovili odziv na pridobljene izsledke, ko bo projekt napredoval, bomo vzpostavili tri forume:
(1) bralna skupina, ki se bo redno sestajala med študijskim letom, bo predstavljala hrbtenico projekta, saj se bo v tem okviru podrobno študiralo in diskutiralo primarne tekste; do 15 sestankov na leto. Poteka redno od januarja 2023 dalje.
(2) javni seminar, ki bo potekal vsak mesec, kjer nam bodo povabljeni strokovnjaki podali svoje odzive  in nam pomagali oceniti preliminarne rezultate; do 8 dogodkov na leto. V septembru 2023 smo izvedli odmevno konferenco z mednarodnimi gosti (14 udeležencev, 14 javnih predavanj) https://www.cd-cc.si/en/culture/literature-and-humanities/alienations
(3) »poletna šola« – s tem skromnim imenom želimo počastiti Korčulsko poletno šolo – bo mednarodna konferenca v zadnjem letu trajanja projekta.

Opis dela – po delovnih sklopih

DS1. Odtujitev ali razcepljeni subjekt?
Izhodiščna teksta: Milan Kangrga, Praksa, čas, svet, 1989. Mladen Dolar, »Onstran interpelacije«, 1988.
Ta delovni sklop se bo osredotočil na vprašanje, ali obstaja notranja, nujna povezava med pojmoma »odtujitve« in »razcepljenega subjekta«, kot sta bila artikulirana v obeh skupina, ljubljanski in Praxis. Drugič, sklop bo motiviran tudi z odgovori, ki sta jih ti dve skupini podali v terminih prekoračitve odtujitve (raz-odtujitve) oziroma premikanja onkraj imaginarnega subjekta našega zavestnega jaza kot imaginarnega subjekta.
    Pri teoretiziranju odtujitve so praxisovci menili, da je odtujeni svet neresničen ali neavtentičen, in kot pravo nalogo vsake progresivne filozofije razumeli nalogo raz-odtujitve. Kako so torej pojasnili dejstvo, da je Marx sam opustil termin odtujitve v Kapitalu? Kangrga trdi, da je Kapital »kritika zelo specifičnega, zgodovinsko pogojenega sveta, znotraj katerega se je človeška samoustvarjalnost odtujila in poustvarila – zaradi česar jo je treba revolucionirati in preoblikovati, kar je natanko razlog, zakaj je Marx napisal Kapital«. Kangrga tako zagovarja kontinuiteto med mladim Marxom in Marxom Kapitala. Zanj ostaja Marxovo delo delo kritičnega misleca, filozofa, in ne delo znanstvenika; filozofija je pravo mesto za kultiviranje svobodne, kritične misli. V skupini Praxis nasploh, predvsem pa pri Kangrgi, problem ideologije ni bil dojet kot ločen od problema odtujitve.
    V tem oziru je Ljubljanska šola ostro nasprotovala praxisovcem. Mladen Dolar še zdaleč ni preprosto pritrdil Althusserjevemu stališču o Marxovem pojmu ideologije, in Althusserjevi specifični idejo o »znanosti« marksizma, temveč je uporabil pojem »razcepljenega subjekta« zato, da bi pokazal, da je tisto, kar Althusser označuje kot »subjekt ideologije«, samo del zgodbe in da je pravi sedež subjektivnosti ravno onstran interpelacije, onkraj tistega, kar bi Althusser označil za ideološki subjekt. Dolar tu izhaja iz zgodnjega Lacana, ki trdi, da se subjekt qua zaprečeni subjekt konstituira le prek procesa odtujitve – v postopku, ki ga označi kot »zrcalni stadij« in ki ga Althusser kasneje imenuje »ideološka interpelacija«. Slovenski lacanovci pri Althusserju kritizirajo natanko dejstvo, da Althusser uporablja izraz subjekt za označevanje uspešno konstituirane družbene identitete. Pojem »razcepljeni subjekt« je torej predvsem teoretična formulacija trditve, da pripoznana identiteta osebe še ni sedež njene subjektivnosti. Dolar trdi, da je ustrezen koncept subjekta ravno tisto, kar leži onstran identitete in kar je mogoče zaznati le kot »vrzel« ali »rez« ali »razpoko« v konstituirani identiteti.
    Ker je bil Kangrga poznavalec nemškega idealizma in je imel legendarna predavanja o Heglu, nas bodo zanimale tudi razlike in prekrivanja med njunimi branji Hegla. Slovenska šola se je pri formulaciji koncepta subjektivnosti v veliki meri naslavljala na nemški idealizem. Osredotočili se bomo na Dolarjevo natančno branje Fenomenologije duha iz leta 1990, kjer Dolar poskuša pokazati, v kakšnem smislu bi Hegla lahko razumeli kot nekakšnega predhodnika francoske strukturalne lingvistike Saussureja ali Benvenista. Dolar vzame Heglovo trditev, da celo jezikovna substanca zavzame mesto subjekta, kot iztočnico za branje znamenite Hegelove trditve »substanca je subjekt« v smislu lacanovske operacije, kjer se subjektivnost retroaktivno konstituira na mestu praznega začetka. Heglov koncept subjekta kot negativnosti je tako po eni strani povezan s Saussurejevim odkritjem, da je tudi odsotnost označevalca sama po sebi označevalec, po drugi strani pa z Benvenistovo interpretacijo jezikovne funkcije »jaza« kot šifterja. Medtem je Kangrga Fenomenologijo duha prevedel v hrvaščino (in celo menil, le napol v šali, da nemškemu jeziku manjka natančnost hrvaščine), in se pravzaprav ukvarjal z istim problemom negativne subjektivnosti pri Heglu. Toda Kangrgo je gnalo zlasti povezovanje Heglove negativne subjektivnosti z Marxovo enajsto tezo – tezo, do katere je bila ljubljanska šola vedno izjemno previdna (Moder 2021b). Kangrga trdi, da je treba narediti korak od kritične filozofije k filozofski kritiki – natanko v pomenu »praxis« (Mikulić 2015). Za Kangrgo je to edina pot, da se »človek vrne k sebi, k svoji svobodi«, edina možna pot do razodtujitve. Tu nas bo zanimalo vprašanje, ali se razlika med obema pristopoma izčrpa z razliko med ontološkim razumevanjem negativnosti in jezikovnim obratom same ontološke problematike, kot jo je v 19. stoletju že predlagal Trendelenburg, v 20. stoletju pa ponovno artikuliral Benveniste.
Ključni rezultati: naš cilj je pokazati na ključno razliko med šolama in obenem oceniti vpliv na sodobni historični materializem.

DS2. Kreativnost ali generacija?
Izhodiščni teksti: Gajo Petrović, »Namen in potenciali ustvarjalnosti«, Človeški potenciali, 1969. Mihailo Marković, »Uvod« in »Dialektika danes«, Mihailo Marković, Gajo Petrović (ur.). Praxis. Jugoslovanski eseji v filozofiji in metodologiji družboslovja, 1979. Slavoj Žižek, »Smrdokavra«, 1967. Rastko Močnik, »Generator: ki po preprostih pravilih in v skladu z določenimi enotami proizvaja poljubno število dramskih kompleksov,« 1970.
Kako sta skupini, ki sta predmet naše obravnave, razumeli človeško produktivnost – kot (zavestni) samoustvarjalni proces ali kot nezavedni mehanizem generiranja? Ali ta alternativa sploh zadošča? Kot bi pričakovali od materialistične filozofije, sta šli obe usmeritvi onstran poenostavljene alternative med determinizmom in svobodno voljo. Do odgovora na ta paradoks bomo prišli natanko na način, da ju bomo brali skupaj.
    Šola Praxis je eksplicitno brala Marxove Ekonomske in filozofske rokopise proti Engelsovemu vztrajanju, da Marxovo (zrelo) delo predstavlja znanstveni preboj. Za Praxis je bila ta Engelsova poteza že korak v napačno smer, ki se je kasneje uveljavila v marksistični tradiciji in se je v sovjetskem marksizmu zapisala kot dogmatični pojem »dialektike.« Medtem ko so nekateri člani Praxisa povezovali pojem ustvarjalnosti s človeškimi dejanji in z življenjem, s človeško kulturo in izobrazbo, so jo drugi izrecno povezovali tudi z umetniško ustvarjalnostjo. Marković tako svoj pojem ustvarjalnega marksizma elaborira tako, da razlikuje techne, ki jo razume kot uporabno znanje, in poiesis kot »individualno, spontano kreacijo«. Zdi se, da Marković sledi postopku, ki ga ubere Heidegger v znamenitem besedilu o bistvu tehnike (Technik), kjer Nemec starodavni par reaktualizira kot »Herausfordern« in »Hervorbringen«. Tu gre za značilno praxisovsko potezo, kjer se moramo, da bi postali spontano ustvarjalni, kot se izrazi Marković, prebiti skozi lastno ustvarjeno realnost, ki se nam je odtujila, odtujila v zelo otipljivem smislu, da vselej in neizogibno postajamo birokrati ali vodje projektov našega lastnega življenja. Tu nas ne bo toliko zanimalo mesto subjekta – saj je to naloga DS1 –, ampak narava človeške produktivnosti. Zakaj se ljudem človeško delo nujno vrača kot odtujeno? Zakaj vedno postanemo sužnji lastnih projektov? Zakaj se naše lastne ideje, ki smo jim nekoč ustvarjalno, celo poetično, »vdahnili življenje«, vračajo na način, da nas zasužnijo zavoljo njihove realizacije?
    Poleg raziskovanja historičnega filozofskega ozadja mladega Marxa in poznega Heideggerja, ki sta imela tako pomembno vlogo za filozofe Praxisa, bomo tej temi dali tudi sodobnejši zasuk in o tej zapuščini razpravljali v terminih »tragedije« in »komedije«. V tem sledimo Alenki Zupančič, eni najbolj priznanih filozofinj ljubljanske šole danes, ki je svoj lacanovsko-heglovski projekt izrazila prav v terminih sledenja logiki komedije. Shematično in le začasno lahko humanistično-marksistični pristop skiciramo kot »tragičen« v smislu, da subjekt trpi posledice lastnih prizadevanj in načrtov, podobno kot so grški mitski junaki trpeli ironijo usode, za katero se je zdelo, da jih je kaznovala na način, da jim je dala natanko tisto, kar so želeli – kot na primer kralju Midasu. Človeška produktivnost ali spontana ustvarjalnost tako postane žrtev birokracije uresničevanja zadanih projektov. Toda za Ljubljansko šolo ta problematika sledi povsem drugačni logiki, saj sedeža subjektivnosti ne postavlja v zavestni kreativni jaz, ampak ravno onkraj njega. Sledeč logiki Heglove kritike »lepe duše«, realizacija našega projekta, njegova odtujenost v dejanskem svetu, tako postane instrument osvoboditve, ki nas osvobodi ujetništva našega »lepega« zavestnega jaza. To hipotezo bomo raziskali prek branja eksperimentalnih modernističnih dramskih del zgodnje Ljubljanske šole.
    Humanistične ideje bomo postavili v dialog z dvema zgodnjima deloma Močnika in Žižka, ki sta bila označena kot »proto-performativna«. To sta Močnikov »Generator« in Žižkova »Smrdokavra«. »Smrdokavra« je kratka pesem, ki se prične z referenco na Pavlovo notorično teorijo odraza, ki se igrivo zoperstavlja dejanju govorjenja, v drugem delu pa se spreobrne v igrivo analizo teorije dogodka. Močnikov »Generator« je nenavaden hibrid, ki ni niti teorija niti fikcija v pravem pomenu. Precej konkretno in jedrnato navaja, da »drama« ni nič drugega kot niz formalnih operacij nad nizom rigidnih elementov, ki jih Močnik opisuje kot algoritem. Delo se zaključi z naštevanjem niza zaporedij gest-zvokov-gibov, ki so abreviirani, tako da »II: AC2ß, BD1ζ« opisuje en tak dramski kompleks na lokaciji »II«. Močnikovo delo se očitno navdihuje pri ruskem formalizmu in Saussurjevem strukturalizmu. Obe deli dobro ponazarjata neoavantgardne, modernistične umetniške poezije skupine OHO. Ta zoperstavitev humanističnega marksizma in formalistične poezije nam bo omogočila pokazati, da sta imeli skupini občutno zelo različni koncepciji človeškega produktivnega duha.
Ključni rezultati: (1) razločiti obe skupini glede na na ostro nasprotje med njunima razumevanjima pojma človeške produktivnosti; (2) tematizacija konteksta modernistične poezije, zlasti skupine OHO, z ozirom na Ljubljansko šolo, in naslovitev vprašanja »abstraktnosti« Praxisovega humanizma.

DS3. Feministični socializem ali socialistični feminizem?
Izhodiščna teksta: Eva Bahovec, »Kritična psihologija in kritična teorija družbe«, 1983; Rada Iveković, »Italijanski komunisti in ženska gibanja«, 1980.
Praxisovsko filozofijo in teorijo Ljubljanske šole bomo prevprašali glede vprašanja političnih prizadevanj k enakosti spolov. Premerili bomo zgodovino emancipatornih gibanj v Jugoslaviji, pri čemer nas bo zanimalo, v kolikšni meri so igrala vlogo pri oblikovanju socialne filozofije. Če se feministična stvar ne more zvesti na razredni boj – kot je predlagal že Engels in pri čemer sta vztrajali Lydia Sklevicky in skupina, ki jo je organizirala (Ženska in družba) –, kakšni so potem potrebni pogoji za morebitno teoretsko zavezništvo med feminizmom in socializmom?
    Analiza komunizma in ženskih gibanj v Italiji Rade Iveković iz leta 1980 se osredotoča na neko drugo državo, in to še kapitalistično, a jo komentatorji vseeno obravnavajo kot programsko besedilo novega feminizma v Jugoslaviji. Iveković zapiše, da so se italijanske radikalne ženske pridružile Socialistični stranki Italije, ki je žal izključila ženske zahteve iz svoje platforme v letu 1911, ker naj ne bi prispevale k razrednemu boju. Boj delavskega razreda je bil tako institucionalno ločen od osvoboditve žensk. Po drugi svetovni vojni je bilo veliko zakonodajnih vprašanj rešenih, a je patriarhalna kultura ostala nespremenjena. Stvari so se v Italiji pričele spreminjati leta 1968 s študentskimi protesti in z novo formulacijo politične levice. Iveković v zaključku izrazi veselje nad komunistkami, ki se ponosno izrekajo za feministke – preobrat od razcepa aktivistk 1911 – in namiguje, da bi morala komunizem in feminizem tudi v Jugoslaviji postati (formalna) zaveznika. 
    Drugi primarni tekst je napisala Eva Bahovec, ki velja za eno najbolj pomembnih feminističnih filozofinj in organizatork v regiji. Čeravno ta tekst vprašanja feminizma ne naslavlja neposredno, pa se vseeno odlično sklada z našimi nameni: prvič, tekst preizprašuje kritično teorijo družbe in poudarja pomembnost psihoanalize, zaradi česar nam bo služil za vzpostavitev razlik med pristopi praxisovcev in Ljubljanske šole. Drugič, to kratko besedilo skicira možno točko, kjer bi lahko historični materializem izboljšali prek produktivnega srečanja s psihoanalizo. Sledeč kritični psihologiji (Holzkamp), Bahovec razdela njuno vez historičnega materializma s psihologijo ne samo zato, ker je psihologija ostala globoko »meščansko« polje – ta kritika se ji zdi preveč poenostavljena –, temveč predvsem zato, ker se mora historični materializem sam preoblikovati v procesa soočenja s poljem, ki ga ne determinira kot pozitivno psihologijo z naturalističnimi tendencami, ampak kot psihoanalizo. Bahovec trdi, da je naloga »pokazati, zakaj in kdaj [sic!] je historični materializem prisiljen adoptirati 'psihološko' razlago, na kakšen način je to posledica njegove notranje logike ali – kar je druga plat istega kovanca – rezultat konkretne historične konstelacije.« Njena povezava zgodovinskosti in seksualnosti je izjemno sugestivna. Zdi se, da s tem, ko razume freudovsko psihoanalizo kot zgodovinski dogodek »odkritja seksualnosti«, zatrjuje, da seksualnost ostaja odprt izziv za sam historični materializem – sploh, če razume samega sebe kot historično misel – in da mora historični materializem sprejeti ta izziv, če naj ostane relevanten.
Ključni rezultati: (1) Preizpraševanje relevantnosti feminizma in politične reprezentacije za Praxis in Ljubljansko šolo. (2) Kontekstualizacija Praxisa in Ljubljanske šole s sočasnimi družbenimi in politični gibanji, ki terjajo prepoznanje in reprezentacijo. (3) Tematizacija dediščine Praxisa in Ljubljanske šole s perspektive spola [gender].

DS4 Ideologija in performativnost
Izhodiščni teksti: Zoja Skušek, Gledališče kot spektakelska funkcija, 1980; Slavoj Žižek, “O ‘točki prešitja’ in njenem izostanku,” 1983; Peter Mlakar (ur.), Punk Problemi (posebna številka revije), 1983.
V čem je bil performativni obrat v humanistiki koristen za ljubljansko šolo? Naš cilj v tem delu je dvojen. Prvič, raziskali bomo eno od temeljnih tem ljubljanske šole v osemdesetih, se pravi gledališče in performativne prakse. Začeli bomo s hipotezo, da je bila njihova tesna povezanost z gledališčem povezana s tem, da je bila njihova teoretska praksa notranje, konceptualno blizu teatralnosti. Hipoteza temelji na poudarjenem zanimanju za komedijo pri Alenki Zupančič (glej DS2), pa tudi na novejših delih PV, kjer gre za to, da teoretski koraki sledijo logiki, ki bi jo lahko opisali kot logiko komedije. Drugič, raziskali bomo posebno rabo izraza performativnost v zgodnjih Žižkovih besedilih.
    V zgodnjih osemdesetih letih 20. stoletja se je raba psihoanalitskih konceptov ljubljanske skupine plodno ujela s prihodom 'tretje generacije' avantgard v Jugoslaviji. Problemi so izdali Punk Probleme, ki jih je koordiniral inštitut ŠKUC (glej zgoraj, DS3) in uredil Peter Mlakar (nekakšen 'poeta laureatus' skupine Laibach). Analiza gledališča Zoje Skušek je prvo čisto teoretsko besedilo o gledališču v slovenščini, kar je za nas znak, da je postalo gledališče – ki je bilo od nekdaj zelo priljubljena institucija v slovensko govoreči skupnosti, že v avstroogrskem času, in ki je imelo zelo jasno politično funkcijo znotraj Jugoslavije kot  prostor tako uradne propagande kakor tudi disidentskih in subverzivnih praks in razmišljanj – osrednja točka ljubljanskih teoretskih prizadevanj v tistem zgodovinskem trenutku. To potrjuje tudi dejstvo, da je prav tistega leta Zoja Skušek uredila tudi zbirko najpomembnejših besedil L. Althusserja in njegovega kroga in jo objavila s svojim uvodom v knjigi s pomenljivim naslovom Ideologija in estetski učinek (Skušek, 1980a; Skušek 1980b). Besedila Zoje Skušek prinašajo, med drugim, analizo razmerij med nacionalističnimi in buržuaznimi tendencami v gledališču: s tem je implicitno, kakor bomo pokazali, izoblikovala teoretski prostor za radikalne in subverzivne performativne prakse, ki so zrastle povsod po Slovenije v osemdesetih letih 20. stoletja. Komentatorji so opozorili, da je ljubljanska skupina aktivno iskala zvezo z umetniškim gibanjem, ki bi ustrezalo njenemu teoretskem delu (Tucker Sorenson 2018).
    Delo Zoje Skušek bomo primerjali z besedilom, v katerem je Žižek razmišljal o Lacanovem konceptu točke prešitja (point de capiton) na primerih gledališča (kar je naredil že Lacan), Hitchcockove tehnike snemanja filmov, Marxovega Kapitala in Heglove ustavne monarhije. V tem kratkem besedilu iz leta 1982 je namreč Žižek že opredelil svoje poznejše teoretske interese. Na to besedilo se bomo osredotočili zato, ker jasno in naravnost govori o konceptu točke prešitja v povezavi s performativom in performativnostjo. Žižek najprej pojasni point de capiton v pomenu označevalca, ki konča označevalno verigo in ji retroaktivno da pomen; kakor bomo pokazali, je to še en zgled, kako se komična logika poante na koncu šale lepo ujema s teoretskimi postopki ljubljanske šole. Žižek razmišlja o točki prešitja tudi v smislu njene performativne funkcije za subjekt – v točki prešitja se subjekt vpiše v označevalno verigo. Taka razmišljanja posežejo v 'performativni obrat' s posebnega vidika lacanovske psihoanalize, althusserjevske teorije ideologije in heglovske filozofije. Pri ljubljanski šoli ni nikdar dovolj reči, da so družbene prakse nekakšne predstave, da imamo lahko kateri koli družbeni obred ali družbeno ustanovo za obliko performansa med takimi in takimi igralci. Ljubljanska šola trdi, da obstajajo izjemni dogodki, pretrganja ali prelomi, ki globoko spreminjajo ustaljeni tok socialnih praks. In samo ti formalni prelomi, in ne vsebina socialnega rituala, so tisto, o čemer lahko upravičeno rečemo, da ima performativni učinek. Zato je ljubljanska šola uporabljala izraz performativ zelo varčno in previdno, skoraj vselej v narekovajih, in se ni nikoli (docela) spustila v obsežno in še vedno naraščajoče področje raziskav performativnega.
Ključni rezultati: (2) Kontekstualizacija ljubljanske šole z neoavantgardno umetnostjo in z gibanji za spolno priznanje. (3) Pomen ljubljanskega pristopa v sodobni socialni filozofiji.

Bibliografske reference, ki izhajajo neposredno iz izvajanja projekta

DOLAR, Mladen. "Kdo je krstil Marxa, Hegel ali Kant?" : o Alfredu Sohn-Rethlu in realni abstrakciji. Problemi : revija za kulturo in družbena vprašanja. 2023, letn. 61, št. 1/2, str. 27-50, 245,250. ISSN 0555-2419. [COBISS.SI-ID 149529603]

MODER, Gregor. O teatralnosti in historičnosti političnega. Problemi : revija za kulturo in družbena vprašanja. 2022, letn. 60, št. 3/4, str. 13-35, 225, 229. ISSN 0555-2419. [COBISS.SI-ID 124700419]
projekt: Filozofske raziskave; financer: ARRS
projekt: Teatralnost oblasti; financer: ARRS

MODER, Gregor. On the theatricality and the historicity of the political. V: PANATTONI, Riccardo (ur.), VIGHI, Fabio (ur.). Capitalism and the new political unconscious : a philosophy of immanence. London [etc.]: Bloomsbury Academic, 2023. Str. 87-104. Political theory and contemporary philosophy. ISBN 978-1-350-24024-7. [COBISS.SI-ID 159243523]

 

MODER, Gregor. Reading Hegel II : politics and history. V: RAJAN, Tilottama (ur.), WHISTLER, Daniel (ur.). The Palgrave handbook of German idealism and poststructuralism. Basingstoke: Palgrave Macmillan; Cham: Springer, cop. 2023. Str. 125-142. Palgrave Handbooks in German Idealism. ISBN 978-3-031-27344-5, ISBN 978-3-031-27345-2. ISSN 2634-6230. https://doi.org./10.1007/978-3-031-27345-2_7, DOI: 10.1007/978-3-031-27345-2_7. [COBISS.SI-ID 158084355]

KOLENC, Bara. Manifesto : commonism now!. V: BARRIA-ASENJO, Nicol A. (ur.), WILLEMS, Brian (ur.), ŽIŽEK, Slavoj (ur.). Global manifestos for the twenty-first century : rethinking culture, common struggles, and future change. 1st ed. London: Routledge, 2023. 7 str. ISBN 978-1-032-58431-7. DOI: 10.4324/9781003450047-6. [COBISS.SI-ID 173389059]