Glasbeni stavek 2B E

Predavanja potekajo predvsem v obliki analiz glasbenih primerov. Vsebinsko obsegajo:
• obdelovanje in utrjevanje definicij pojmov in metod oblikovne in harmonske analize;
• razčlenjevanje povezanosti in soodvisnosti glasbenih komponent in formalne strukture;
• seznanjanje z različnimi kompozicijskimi pristopi in slogi 18. in 19. stoletja;
• spremljanje razvoja instrumentov in principov instrumentacije v obdobju do ok. 1900;
• spoznavanje in poglabljanje poznavanja glavnih oblikoslovnih tem:
o tema z variacijami;
o rondo;
o sonatna oblika;
o sonatni ciklus;
o svobodnejše oblike.

Seminar obsega dva sklopa:
1. Poglobljeno razvijanje slušnih zaznav. Glavne teme so:
• ritem in metrum, različni ritmi;
• višine tonov (durovska lestvica, molovska lestvica, vodilni ton, intervali v melodičnem in harmonskem kontekstu, spodnji glas, kromatika, sekvence, pentatonika, modusi);
• večglasni stavek (tipi večglasja, kadence, modulacije);
• slušno prepoznavanje slogovnih značilnosti, oblik in ostalih glasbenih parametrov v skladbah različnih obdobij.

2. Kompozicijske značilnosti sonatnega stavka klasicizma in Schubertovih klavirskih sonat. Poudarek je na glasbenoanalitičnem delu. Vsebine:

Harmonija med 1770 in 1810 (Haydn, Mozart, Beethoven)
• Oblikotvorna vloga kadence
• Modulacija
• modulacija v drugo temo
• modulacija izpeljave
• alterirani akordi
• harmonija počasnih uvodov

Harmonija med 1800 in 1828 (Beetthoven, Schubert)
• terčno sorodstvo
• sorodstvo vodilnega tona

Glasbene analize izbranih primerov sonatnega stavka (Mozart, Beethoven, Schubert)
• seznanjanje s kompozicijskimi principi sonatnega stavka
• spozavanje individualnih kompozicijskih rešitev pri izbraih skladateljih

Vaje obsegajo kontrapunkt in teorijo starejše glasbe:
• Triglasni kontrapunkt: kontrapunktske vaje vseh vrst, trojni floridus, triglasni kanon, ekspozicija triglasne fuge.

• Srednjeveška glasbena teorija: ohranjanje antične glasbene teorije v Bizantinskem cesarstvu, prenos antične glasbene teorije na latinski zahod: Boetij in sodobniki, glasbena teorija srednjeveškega enoglasja, glasbena teorija srednjeveškega večglasja, tonski sistemi, modusi, posamezni elementi glasbenega stavka (ritem, melodija, intervali, konsonanca in disonanca).
• Renesančna glasbena teorija: prilagoditve antične glasbenoteoretske tradicije sočasni glasbeni praksi, tonski sistemi, spremembe v srednjeveškem sistemu modusov, posamezni elementi glasbenega stavka, teorija vokalne polifonije 16. stoletja.

• L. Vrhunc, Glasbeni stavek: Oblikoslovje, Ljubljana 2009, 22010, 32011, 42016.
• D. de la Motte, Nauk o harmoniji, Ljubljana 2003.
• D. Despić, Harmonska analiza, Beograd 1970.
• H. Knaus-G. Scholz, Formen in der Musik I in II. Dunaj 1988, 1989.
• D. de la Motte, Musikalische Analyse. Kassel 1990.
• C. Kühn, Analyse lernen. Kassel 1994.
• C. Rosen, The classical style, London 1972.
• C. Rosen, Beethoven’s piano sonatas: a short companion, London 2002.
• R. Schlottere-Trainer, Musik und musikalischer Satz. Regensburg 1991.
• C. Abromont, Petit précis du Commentaire d’écoute, Paris 2010.
• J. Osredkar, Kontrapunkt, Ljubljana 2016.
• P. Schubert, Modal Counterpoint, Renaissance Style, Oxford, 2008.
• T. Christensen (ur.), The Cambridge History of Western Music Theory, Cambridge 2002.
• J. Snoj, Gregorijanski koral: glasboslovni prikaz, Ljubljana 1999.
• F. Wiering, The Language of the modes: Studies in the History of Polyphonic Modality, 2001.