Oddelek za filozofijo

Budizem v himalajskih puščavah: tradicija jogijev in jogini v Ladakhu

Članica UL, ki izvaja projekt	UL, Filozofska fakulteta
Šifra projekta	J6-50211
Naziv projekta	Budizem v himalajskih puščavah: tradicija jogijev in joginj v Ladakhu
Obdobje trajanja projekta	1. 10. 2023–30. 9. 2026
Letni obseg	1,2 FTE
Vodja projekta	doc. dr. Nina Petek
Veda in raziskovalno področje	6.10.00 Humanistika / Filozofija
Sodelujoče raziskovalne organizacije	/

Budizem, ki ima svoje korenine v Indiji, se je kot prevladujoča filozofsko-religijska smer v deželi svojega izvora do danes ohranil zgolj na njenem najsevernejšem območju, tj. v zveznem teritoriju Ladakh v predelu indijske Himalaje, in sicer v tibetanski različici, poznani kot vadžrajana (skrt. vajrayāna, tib. dorje tekpa), slikovito prepredenem sistemu različnih tokov, šol in meniških institucij. Meniško krajino Ladakha pa bogati tudi odmaknjena in v svetu nepoznana tradicija budističnih puščavnikov in puščavnic, tj. jogijev in jogini (skrt. yogi, skrt. yoginī; tib. naljorpa, tudi tsampa, ritröpa), ki se v Ladakhu neprekinjeno ohranja vse od 11. stoletja dalje, ko je deželo prvič obiskal legendarni mahāsiddha Naropa, eden od začetnikov tantričnega budističnega puščavništva. Njegov učitelj, bengalski mojster Tilopa, je na temelju zgodnjih budističnih, mahajanskih (skrt. mahāyāna) in hindujskih naukov osnoval sistem budistične tantrične filozofije in meditacijskih tehnik, ki jih puščavniki izvajajo še danes. Tradicija, ki se je v 11. stoletju začela formirati v Indiji, natančneje v Kašmirju, takrat središču tantričnega učenja, se je razširila tudi v Tibet in Butan, kjer se je neodvisna oblika puščavništva v 12. stoletju postopno institucionalizirala. Tako se je iz svobodne oblike puščavništva oblikoval meniški red drugpakagyu (tib.), ki je v svoj sistem integriral meditacijske prakse predhodnih jogijev in jogini. V Ladakhu se je v 16. stoletju ustalila butanska veja (but. lho 'brug) šole drugpa kagyu, nakar je stoletje pozneje sledilo še formiranje tibetanske različice (tib. byang 'brug), vzporedno z institucionalizacijo določenih segmentov tradicije puščavništva pa se je v predelu indijske Himalaje vse do danes ohranila tudi oblika neodvisnega puščavništva, ki kleno neguje avtentično jedro tantričnega budizma.

Medtem ko je institucionalno meništvo v budizmu vadžrajana, tudi na območju Ladakha, razmeroma izčrpno raziskano, pa tradicija ladaških jogijev in jogini še ni bila deležna sistematičnih in poglobljenih preiskav, na kar kaže že skromno število znanstvenih študij, ki pa se primarno ukvarjajo zlasti z različnimi vidiki institucionalnega meništva, z zgolj drobnimi referencami na puščavništvo. Večplastna in dinamična tradicija budističnega puščavništva v Ladakhu je namreč še danes zaznamovana z opustitvijo običajnega načina življenja in določenim deležem umika od vpetosti v družbene in meniške institucije ter s predanim izvajanjem skrivnih tantričnih praks daleč stran od posvetnega vrveža. Tovrstna narava puščavništva zahteva drugačen raziskovalni pristop na terenu, med samimi jogiji in jogini, do katerih pa je mnogo težje dostopati kot do predstavnikov institucionalnega meništva.

Z namenom pridobitve začetnih vpogledov v večplastne in raznolike vidike neraziskanega budističnega puščavništva na območju Ladakha, je vodja projekta dr. Nina Petek v letih 2018, 2019 in 2022 (v letu 2022 skupaj z enim od članov projektne skupine, dr. Janom Ciglenečkim) opravila nekaj preliminarnih raziskav, s posebnim poudarkom na območju Zangskarja, izolirane in težko dostopne doline na jugozahodu Ladakha. Na osnovi slednjega je vodja projekta pripravila nabor tematskih področij in raziskovalnih vprašanj, ki jih sistematično proučujemo v okviru projekta »Budizem v himalajskih puščavah: tradicija jogijev in jogini v Ladakhu«, raziskave pa smo razširili na preiskavo puščavniške tradicije na celotnem območju zveznega teritorija. Pri tem preiskujemo tudi razlike v puščavništvu v različnih predelih Ladakha, saj se na posameznih območjih kažejo številne specifike v tradiciji, zlasti v načinu življenja puščavnikov in puščavnic; ti so, denimo v Zangskarju, zavoljo majhnih in medsebojno tesno povezanih skupnosti tudi sami aktivno vpeti v lokalno okolje in poleg negovanja precejšnjega deleža samote skrbijo tudi za blagostanje družbenega.

V projektu naslavljamo dva raziskovalna problema: odsotnost sistematičnih in izčrpnih študij o zgodovinskih ter sodobnih vidikih puščavniške tradicije v Ladakhu in ogroženost njene snovne in nesnovne dediščine. Znanstvene raziskave o budizmu vadžrajana se osredotočajo predvsem na preiskavo budizma, vpetega v meniške institucije, puščavništvo, med drugim tudi v Ladakhu, pa še ni bilo deležno izčrpnejših in sistematičnih obravnav. Razlog za neraziskanost tradicije je poleg zahtevnega gorskega terena, kjer so locirana puščavniška bivališča, tudi težji dostop do srčike same tradicije in njenega ezoteričnega nauka, ki še danes temelji na prenosu nauka z učitelja na učenca, zavoljo česar številna učenja niso bila zapisana in nas lahko z njimi neposredno seznanijo zgolj jogiji in jogini sami. Edino delo o ladaških puščavnikih, ki je nekakšen potopis, podprt z etnografskimi študijami, nastalimi na osnovi srečevanj z jogiji, je The Yogins of Ladakh: A Pilgrimage Among the Hermits of the Buddhist Himalayas (1997), ki sta ga antropolog John Crook in psihoterapevt James Low zasnovala tekom terenskega dela na območju zveznega teritorija v sedemdesetih letih. S svojimi raziskavami v okviru projekta naslavljamo pomanjkanje teh raziskav, pri čemer snujemo večplastno študijo o totaliteti najrazličnejših izrazov tradicije na celotnem območju Ladakha.

V okviru projektnih ciljev želimo poleg izčrpne raziskave raznolikih vidikov puščavništva nekoč in danes pokazati tudi relevantnost te odmaknjene tradicije za zgodovino budizma in za ohranjanje njegovega avtentičnega nauka v prihodnosti. Tradicija budističnega meništva se namreč na območju Ladakha v zadnjih desetletjih nezadržno spreminja zaradi hitrega razvoja infrastrukture, modernizacije, turizma in nekaterih negativnih vplivov globalizacije, pri čemer so ogroženi različni vidiki kulturne, duhovne in materialne dediščine budizma. Pri tem raziskujemo tudi načine, kako sodobno puščavništvo kljubuje vplivom globalizacije, ki so segli v Ladakh. Kot poudarja Geoffrey Samuel v delu Introducing Tibetan Buddhism (2012), puščavništvo predstavlja temeljno osnovo za ohranitev celotne meniške tradicije in izvornega jedra budizma sploh, saj se kleno upira različnim vplivom globalizacije in ohranja svojo neodvisnost od družbenopolitičnih institucij, s katerimi so denimo samostani kot institucije tesno povezani in se prilagajajo njihovim zahtevam. Puščavniki pa se, nasprotno kleno upirajo zapisanim zakonom, političnim zahtevam in konformizmu ter svoje duhovne cilje uresničujejo na svoboden, najneposrednejši in samosvoj način ter tako ohranjajo svojo duhovno avtonomijo. V tem smislu bi srž puščavništva lahko pojasnili z Deleuzovim in Guattarijevim konceptom »nomadske znanosti« (Gillez Deleuze in Pierre-Félix Guattari, Nomadology: The War Machine, 1986), ki se ne ozira na nobena pravila in norme in je ni moč kategorizirati, si je prilastiti in podjarmiti. Poleg tega »nomad«, puščavnik naseljuje nepredvidljiv, nezamejen prostor – puščavo, tj. odprto in neodvisno krajino v nasprotju z zaprtim, strukturiranim prostorom samostana. In ravno ta odprtost, osnova slehernemu nekonformizmu, je temelj negovanja avtentičnih naukov budizma.

V tem se kaže nujnost raziskav te odmaknjene in nepreiskane tradicije, med drugim tudi zaradi vloge, ki jo ima puščavništvo za celotno zgodovino budizma in njegovo prihodnost. Z raziskavami budističnega puščavništva ne bomo prispevali le k vpogledu v zgodovinske in sodobne vidike tradicije, ampak želimo predstaviti tudi vlogo, ki jo ima odmaknjena in težko dostopna tradicija za ohranjanje izvornega jedra budizma sploh. Poleg tega z našimi raziskavami prispevamo tudi k dokumentaciji ogrožene puščavniške dediščine, ki, zlasti snovna (npr. meditacijske votline, puščavniške naselbine, stenske poslikave v meditacijskih objektih itd.), nezadržno propada. Tako snovna kot nesnovna dediščina budističnega puščavništva pa nimata pomena zgolj za sámo tradicijo budizma, ampak tudi za kulturno in duhovno dediščino človeštva sploh.

V projektu raziskujemo zgodovinske in sodobne vidike puščavniške tradicije in izčrpno dokumentiramo njeno duhovno, tj. nesnovno, hkrati pa tudi snovno dediščino (tj. puščavniška bivališča in stenske poslikave v meditacijskih votlinah), saj segmenti slednje zaradi vremenskih in drugih vplivov iz okolja nezadržno propadajo. Za celovit vpogled v zgodovinski razvoj, filozofske temelje tradicije, meditacijske tehnike, načine življenja jogijev in jogini ter dokumentacijo puščavniških naselbin naše delo temelji na štirih raziskovalnih metodah: (1) arhivske raziskave (študija ladaških kronik in drugih zgodovinskih virov kot osnova za rekonstrukcijo zgodovine puščavništva na ladaškem območju), (2) analiza besedil (študija primarnih filozofskih besedil budizma in hagiografij puščavnikov in puščavnic), (3) etnografske raziskave, tj. študije primerov (proučevanje ustnega izročila o puščavnikih, priprava študij primerov na osnovi pogovorov s puščavniki in puščavnicami, menihi, nunami, lokalnimi poznavalci kulturne in duhovne dediščine Ladakha ter domačini iz lokalnih skupnosti o zgodovinskih in sodobnih vidikih tradicije) in (4) dokumentacija nesnovne in snovne dediščine (profesionalna fotodokumentacija, izdelava podatkovne zbirke o puščavniških naselbinah z interaktivnimi zemljevidi). Gradivo za študije primerov in dokumentacijo zbiramo tekom terenskega dela v Ladakhu. Posebnost orisane metode je v tem, da arhivske raziskave in študij besedil dopolnjuje tudi delo na terenu, saj lahko le na tak način pridobimo poglobljene in izčrpne vpoglede v tradicijo, zlasti v njene sodobne vidike. To metodologijo smo osnovali in preizkusili tekom preliminarnih obiskov Ladakha in izkazala se je za silno plodno, saj omogoča dinamičen in interaktiven raziskovalni proces, tj. preplet analize filozofsko-religijskih besedil in preiskave žive tradicije, s tem pa hkrati tudi preplet med znanstvenimi dognanji in lokalnimi perspektivami.

Omenjene raziskovalne metode so najučinkovitejši načini preučevanja preteklih in sodobnih vidikov puščavniškega izročila in vodijo do vzpostavitve holistične slike puščavniške tradicije. Na osnovi teh raziskovalnih metod in iz njih izhajajočih rezultatov ocenjujemo tudi spremembe, ki so se zgodile v tradiciji, zlasti od 16. stoletja do danes. Ta večplastna metoda bo lahko uporabljena tudi pri raziskavah drugih puščavniških tradicij, tj. v Butanu, Tibetu in Nepalu. Naš dolgoročni cilj je namreč nadaljevanje raziskav različnih zgodovinskih, filozofskih in kulturnih vidikov budističnega puščavništva v drugih himalajskih deželah.

Na osnovi začrtanih raziskovalnih problemov in zavoljo relevantnosti raziskav nepoznane tradicije, smo zasnovali cilje, ki neposredno nagovarjajo omenjene probleme: (1) sistematična raziskava izvorov puščavniške tradicije na območju Ladakha: filozofski in zgodovinski vidiki; (2) proučevanje legendarnih preteklih in sodobnih jogijev in jogini v Ladakhu nekoč in danes ter dokumentacija pričevanj; (3) preiskava načina življenja, tipologija duhovnih praks in meditacijskih umikov ladaških puščavnikov in puščavnic; (4) vzpostavitev tipologije samotišč, popisa jogijskih središč, raziskava puščavniških naselbin in dokumentacija snovne dediščine; (5) preiskava razmerja med jogiji in jogini ter naravnim okoljem; (6) preiskava razmerja med puščavniki in puščavnicami ter družbo, tj. lokalnimi skupnostmi.

V nadaljevanju sledi kratek opis omenjenih ciljev, dopolnjen z izbranimi vpogledi v vsebinske segmente proučevanja.

Cilj 1: Izvori puščavniške tradicije na območju Ladakha: filozofski in zgodovinski vidiki

Prvi cilj je proučiti zgodovino budizma v Ladakhu, s posebnim poudarkom na izvorih in zgodovinskih okoliščinah oblikovanja puščavnišva, ter preiskati filozofske temelje tradicije jogijev in jogini. Na osnovi analize filozofskih besedil zgodnjega budizma theravāda (zametki najzgodnejše oblike puščavništva v budizmu, razmerje med samotnim bivanjem in duhovnimi prizadevanji), budizma mahāyāna (pojmovanje praznine, razsvetljenja oz. osvoboditve), budističnih tanter (psihofizične tehnike in različna stanja zavesti v procesu meditacije) ter proučevanja hagiografij legendarnih jogijev in jogini (npr. Tilopa, Naropa, Milarepa, Marpa, Gampopa, Niguma, Machig Labdrön itd.), snujemo študijo večplastnih vidikov filozofskih temeljev tantričnega budističnega puščavništva. Vzporedno s filozofskimi analizami na osnovi proučevanja zgodovinskih kronik Ladakha (tib. La dwags rgyal rabs), dostopnih v arhivih, rekonstruiramo zgodovino prihoda budizma v Ladakh in dinamičen proces formiranja puščavništva na tem območju ter raziskujemo družbenopolitične okoliščine (s poudarkom na butansko-tibetanski in ladaško-tibetanski vojni), ki so v 16. stoletju privedle do ustalitve butanske veje (but. lho ‘brug) puščavniške šole drukpa kagyu v Ladakhu, nakar je stoletje pozneje sledilo še formiranje tibetanske različice (tib. byang ‘brug). Pri tem posebno pozornost namenjamo izvorom tradicije puščavnic, tj. jogini, ki je v kontekstu študij budizma nasploh eno najmanj raziskanih področij. Proučujemo tudi postopno oblikovaje meniških centrov butanske in tibetanske veje na območju Ladakha, ki izhajajo iz neodvisne oblike puščavništva in imajo kot institucije, ki skrbno hranijo dokumente o zgodovini tradicije in njenih učiteljih, pomembno vlogo pri vpogledu v raznolike segmente ladaškega puščavništva. Kot del prvega cilja smo si zastavili tudi raziskavo vloge prvih evropskih raziskovalcev, ki so potovali v Ladakh, s posebnim poudarkom na proučevanju zapuščine madžarskega filologa Sándorja Csome de Kőrösa (1784–1842), očeta tibetologije kot znanstvene discipline, ki je bil v času svojega bivanja v Zangli, majhni zangskarški vasici, kjer je snoval prvi tibetansko-angleški slovar in slovnico tibetanskega jezika, tesno povezan z nekaterimi ladaškimi jogiji in njihovimi učitelji (npr. Sangyejem Phuntsogom). S prvim ciljem bomo tako osnovali podroben in večplasten pregled zgodovine puščavništva v Ladakhu in njegovih filozofskih osnov od začetkov do danes, s tem pa neposredno naslavljamo prvi raziskovalni problem, tj. odsotnost sistematičnih in izčrpnih raziskav zgodovinsko-filozofskih vidikov puščavniške tradicije v Ladakhu.

Za uresničitev zastavljenih nalog v okviru tega cilja naše delo temelji na metodi rekonstrukcije zgodovinskih kronik in zgodovinskih zapisov, ki jih hranijo na območju Ladakha (v samostanih, knjižnici Inštituta za budistične študije v Lehu), v oxfordski knjižnici Bodleian Library in v arhivih v Budimpešti, ter metodo analize izvirnih filozofskih besedil budizma ter hagiografij jogijev in jogini.

Cilj 2: Jogiji in jogini v Ladakhu nekoč in danes

Od proučevanja širših filozofskih in zgodovinskih vidikov tradicije budističnega puščavništva v Ladakhu se z drugim ciljem, podprtim z dvema komplementarnima raziskovalnima aktivnostma, osredotočamo na raziskavo življenj legendarnih ladaških puščavnikov in puščavnic, zlasti od 16. stoletja pa do danes. Proučevanje kronik in drugih zgodovinskih zapisov, ki jih hranijo v arhivih in ladaških samostanih, in hagiografij jogijev in jogini, temelji na metodi etnografske raziskave na terenu (tj. študije primerov: intervjuji ter zbiranja pričevanj o jogijih in jogini), tj. med samimi predstavniki tradicije, v vaseh v okolici samostanov v Ladaku ter na lokalnih religijskih festivalih. Opravili bomo intervjuje s sledečimi skupinami informatorjev: (1) jogiji, (2) jogini, (3) menihi, (4) nune, (5) člani lokalne skupnosti in (6) lokalni strokovnjaki za zgodovinsko, kulturno in duhovno dediščino Ladakha.

Na osnovi prepleta dveh metod tako snujemo genealogijo različnih puščavniških šol ter njihovih duhovnih avtoritet. Preiskujemo vplive preteklih puščavnikov in puščavnic na sooblikovanje duhovne krajine Ladakha in ohranjanje tradicije puščavništva, pri čemer pa z drugim ciljem neposredno naslavljamo raziskovalni problem odsotnosti sistematičnih in izčrpnih raziskav tradicije jogijev in jogini v Ladakhu, hkrati pa bomo z opisano metodo bogata nezapisana pričevanja zaščitili pred pozabo.

Cilj 3: Preiskava načina življenja, tipologija duhovnih praks in meditacijskih umikov ladaških puščavnikov in puščavnic

Tretji cilj je preiskava vsakdanjega življenja, vrst umikov in meditacijskih tehnik ladaških jogijev in jogini, tako z zgodovinskega kot tudi sodobnega vidika. Za dosego tega cilja izvajamo dve komplementarni raziskovalni dejavnosti – metodo analize filozofskih besedil o meditacijskih praksah in metodo študije primerov (poglobljeni polstrukturirani intervjuji z jogiji in jogini). V procesu proučevanja besedil bomo vsako temeljno meditacijsko tehniko puščavniške tradicije proučili na osnovi njenih filozofskih temeljev, zlasti v kontekstu pojmovanja praznine in zavesti, nakar bomo pripravili tipologijo duhovnih praks, ki jih bomo klasificirali v sledeče kategorije: (1) preliminarne in zahtevnejše meditacijske tehnike; (2) tehnike, ki se izvajajo glede na letni čas; (3) tehnike, ki se izvajajo določeno časovno obdobje (dnevne/tedenske/mesečne); (4) individualne in skupinske tehnike; (5) tehnike, ki jih izvajajo izključno puščavniki in puščavnice, in tehnike, ki so bile z vzpostavitvijo samostanov integrirane v meniški kurikulum. Tipologijo, osnovano na študiju besedilnih virov, bomo primerjali s tipologijo, ki jo bomo pripravili na osnovi poglobljenih polstrukturiranih intervjujev z jogiji in jogini. Pri tem nas bodo zanimale spremembe v samih tehnikah in načinih izvajanja praks nekoč in danes, hkrati pa tudi razlike med tehnikami, ki jih izvajajo moški in ženski predstaviki tradicije. Kot so nas tekom preliminarnih raziskav seznanili sami jogiji in jogini, že od 16. stoletja dalje obstaja dva tipa puščavnikov in puščavnic, namreč tisti, ki prihajajo iz meniških vrst in so se po končanem meniškem kurikulumu odločili za življenje jogija ali jogini, in tisti, ki prihajajo iz vrst laikov, brez predhodne meniške izobrazbe, pri čemer bomo na osnovi pogovorov raziskali razlike v njihovih duhovnih prizadevanjih. Tipologijo meditacij bomo povezali tudi z vrsto meditacijskih umikov, saj so le-ti, skladno s tehniko, ki jo izvajajo puščavniki, omejeni na (1) krajše ali daljše časovno obdobje in (2) delno ali popolno osamo, pri tem pa bomo raziskali tudi vrsto ponavljajočih se vsakoletnih umikov, ki segajo že v čas Siddharte Gautame Buddhe (denimo meditacijski umik v času deževnega obdobja), ki so lahko bodisi individualni ali skupinski.

Pri preiskavi načina življenja ladaških puščavnikov in puščavnik v preteklosti in sodobnosti bomo prav tako izhajali iz medote analize besedil, v tem primeru hagiografij in meditacijskih pesmi, ter na osnovi poglobljenih polstrukturiranih intervjuji z jogiji in jogini.

V okviru tega cilja bomo zasnovali sistematičen in izčrpen vpogled v raznolike vrste meditacijskih tehnik in načine življenja jogijev in jogini, hkrati pa tudi primerjave med starodavnimi in sodobnimi praksami.

Cilj 4: Vrste samotišč, jogijska središča, puščavniške naselbine in dokumentacija snovne dediščine

Od vrste meditacijske tehnike in umika se razlikujejo tudi tipi eremitaž, tj. puščavniških bivališč, pri čemer je naš četrti cilj povezan s pripravo tipologije samotišč (votlin, tib. mtshams khang, in majhnih koč, tib. sgrub phug), ki jogijem in jogini služijo bodisi kot stalna bivališča bodisi kot samotišča za občasne umike in meditacije. Pri tem bomo, zlasti na osnovi pogovorov z jogiji in jogini, pripravili tipologijo samotišč v povezavi z določeno meditacijsko tehniko, pri čemer bomo izhajali iz splošnejše klasifikacije samotišč, namreč na samotišča, ki so (1) locirana visoko v gorovjih in so večinoma namenjena izvajanju skrivnih in kompleksnih meditacij izurjenih jogijev in jogini za daljša obdobja stroge osame, in (2) samotišča, ki se nahajajo v bližini samostanov in so večinoma namenjena začetnikom in izvajanju manj zahtevnih tehnik. Eremitaže, locirane v bližini samostanov, so bile nekoč namenjene tudi učenju pod vodstvom učitelja, pri čemer nas bo zanimalo, ali imajo tovrstna samotišča še danes status učnih krajev, ki služijo za posredovanje nauka. Raziskali bomo tudi vrste moških in ženskih samotišč in razlike med njimi, popisali eremitaže, okoli katerih so pozneje zrasle gompe (npr. Dzongkul v Zanskarju je nastal okoli Naropove meditacijske votlinice), in eremitaže, ki so se ohranile kot samostojne puščavniške celice, hkrati pa bomo dokumentirali tudi samotišča legendarnih jogijev (kot sta npr. eremitaža Padmasambhave v bližini gompe Sani in samotišče Narope v okolici gompe Dzongkhul), pri čemer bomo raziskali, katere se še danes uporabljajo za izvajanje meditacij in katere služijo manjšim skupinskim religijskim dejavnostim.

Posamezna samotišča bomo raziskali sistematično, namreč v teku raziskav posameznih puščavniških naselbin, pri čemer bomo pripravili tudi študijo o gompah šole drugpa kagyu na različnih območjih in preiskali, v kolikšni meri in na kakšne načine so neodvisni puščavniki in puščavnice povezani z njimi ter kakšna je njihova vloga za duhovno krajino Ladakha in samo puščavniško tradicijo.

Pripravili bomo torej že omenjeno tipologijo različnih vrst samotišč. Pri dokumentaciji samotišč se bomo posvetili zlasti tistim, ki zaradi okoljskih vplivov nezadržno propadajo. Izčrpna dokumentacija bo podprta tudi z arhivskimi raziskavami, pri čemer bomo na osnovi študij zlasti zgodovinskih besedil zbirali opise samotišč in stare fotografije. Opravili bomo tudi fotodokumentacijo propadajočih poslikav v meditacijskih votlinah, zlasti v puščavniški naselbini nad vasico Saspol, severozahodno od ladaške prestolnice Leh. S tem ciljem tako med drugim naslavljamo ogroženost snovne dediščine ladaškega puščavništva. Vso gradivo o samotiščih bo dostopno v podatkovni zbirki, ki bo odprtega tipa.

Cilj 5: Zunanje krajine ladaških puščavnikov

Peti cilj se nanaša na preiskavo razmerja med divjo himalajsko naravo in puščavniki. Himalajska narava, v budistični tradiciji pojmovana kot sveta sama po sebi, je zaznamovana s številnimi kontrasti – kamnitimi in peščenimi puščavami, zelenimi oazami in zasneženimi vrhovi najvišjih gora na svetu. Kot smo dognali tekom preliminarnih raziskav, jogiji in jogini samotno in neposeljeno ladaško pokrajino razumejo kot vidno podobo praznine, uvid v katero vodi do neantropocentrične drže, s katero puščavniki seznanjajo tudi širšo skupnost. Tovrstna izkušnja povezanosti z naravo vodi do spoštljivega odnosa do vseh oblik življenja. Kot del tega cilja bomo naslovili tudi vidike sodobne okoljske problematike, s katero se, med drugim zaradi segrevanja ozračja, vse bolj soočajo tudi himalajski predeli, pri ozaveščanju družbe o slednjem pa imajo jogiji zelo pomembno vlogo.

Pri raziskavi vpliva pokrajine na duhovne prakse jogijev bomo uporabili dve komplementarni metodi, tj. analizo filozofskih in hagiografskih besedil ter študije primerov (pogovori z jogiji in jogini o vplivu narave na njihova duhovna prizadevanja ter o njihovih izkustvih). Kot drugi del cilja bomo raziskali tudi razumevanje vzajemne povezanosti jogijev in narave, kar je izpričano v številnih filozofskih tekstih tradicije in hagiografijah – namreč tako kot pokrajina vpliva na napredek v praksi jogijev, pa jogiji s svojimi duhovnimi tehnikami vplivajo na pokrajino, tj. jo očiščujejo neljubih sil, ki pestijo človeško družbo.

Kot tretji del cilja bomo raziskali kraje njihovih bivališč in krajev za meditacijo, ki pa ni plod naključne izbire, ampak so eremitaže umeščene v osredja svetih krajev. Kot je znano iz hagiografskih virov in kot so nas v teku preliminarnih raziskav seznanili puščavniki sami, ima vsaka gora v Ladakhu svojo simboliko. Tako je tretji del tega cilja dokumentacija svetih gora in krajev v Ladakhu, kjer so locirana samotišča, pri čemer bomo zemljevid puščavniških naselbin dopolnili tudi s t. i. duhovnim zemljevidom, tj. lociranjem gor, ki veljajo za bodisi svete bodisi zlovešče kraje, in tistih, ki so najbolj ali najmanj primerne za meditacijo.

Cilj 6: Puščavniki in družba

Velik delež jogijev in jogini je, že vse od legendarnega puščavnika Milarepe iz 11. stoletja, tesno povezan z okoliškimi vasicami. Milarepa, ki uteleša nekakšen paradoks eksistence puščavnika, razpete med samotnimi prizadevanji za vrhovni duhovni cilj in udeleženostjo v določenih segmentih družbenega življenja, je svoje uvide, do katerih je dospel v meditaciji, prevedel v posvetni nauk, s katerim je seznanjal ljudi in s tem uresničeval vrhovni budistični etični ideal sočutja. V okviru tega cilja želimo raziskati, kako puščavniki in puščavnice na različnih območjih Ladakha danes uresničujejo zgled Milarepe in v kakšnem deležu ima njihovo samotno bivanje pomen tudi za lokalno skupnost in širšo družbo, namreč na kakšne načine prek lastne osebne preobrazbe spreminjajo tudi nekatere segmente družbe. Kot smo dognali tekom naših raziskav na območju Zangskarja, so puščavniki in puščavnice, kljub navidezni socialni inerciji, aktivni člani v različnih plasteh družbenega; ljudi, denimo, učijo Buddhov nauk in kot mojstri v tradicionalni tibetanski medicini amchi zdravijo številne bolezni, hkrati pa ljudi ozaveščajo tudi o omenjenih perečih okoljskih vprašanjih, s katerimi se danes sooča tudi področje indijske Himalaje.

Pri tem bomo raziskali tudi razmerje med jogiji in jogini ter lokalnimi skupnostmi danes, saj je že od Milarepe dalje izpričana vzajemnost tega odnosa – medtem ko jogiji s svojimi praksami naravo očiščujejo nenaklonjenih sil in jih na dostopen način seznanjajo z Buddhovim naukom, tudi ljudje jogijem zagotavljajo vse potrebno za preživetje v obdobjih osame visoko v gorah. Puščavnik je tako na nek način odvisen od sveta, iz katerega se je umaknil, hkrati pa ga v določenem deležu tudi preoblikuje in na novo osmišlja sobivanje človeka in narave, v čemer se kaže harmonija med samoto in posvetnim.

V okviru tega cilja nas bo zanimalo tudi razmerje jogijev in jogini s samostani, tj. kako pogosto jih obiskujejo, ob katerih priložnostih in kakšna je njihova vloga pri religijskih dejavnostih, ki se izvajajo v samostanih. Na osnovi preliminarnih raziskav v Zangskarju smo dognali, da se jogiji na skupinskih srečanjih v samostanih zbirajo zlasti v času pomembnih praznikov (npr. puščavniški festival v samostanu Sani v Zangskarju, posvečen Naropi). Pri tem bomo pripravili tudi fotodokumentacijo religijskih festivalov, ki so povezani s puščavniško tradicijo.

Pri uresničevanju tega cilja bomo uporabili dve metodi, tj. tekstualno analizo in etnografsko raziskavo, ki bo temeljila na pogovorih z jogiji in jogini. S tem ciljem neposredno naslavljamo problem neraziskanosti zlasti sodobne tradicije puščavnikov in puščavnic.

Projektno skupino sestavlja pet raziskovalcev z Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se v svojem primarnem raziskovalnem delu ukvarjajo s filozofskimi področji, tesno povezanimi z vsebino in cilji projekta, s čimer prispevajo k poglobljeni in celoviti raziskavi ladaškega puščavništva, poleg teh pa tudi raziskovalec z Oddelka za prevajalstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki skrbi za urejanje dokumentacijske podatkovne baze dragocene snovne in nesnovne dediščine jogijev in jogini. Z raziskovalno ekipo sodelujejo tudi zunanji sodelavec, profesionalni fotograf Bojan Brecelj, ki skrbi za fotodokumentacijo ogrožene dediščine budizma v Ladakhu, in številni domačini iz Ladakha in Kašmirja, ki s svojim poznavanjem tamkajšnje tradicije budizma in lokalnega okolja prispevajo k uspešni izvedbi nekaterih raziskovalnih nalog.

doc. dr. Nina Petek

Vodja raziskovalnega projekta, vodja področja raziskav budističnih filozofskih besedil in meditacijskih tehnik

Nina Petek je docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer poučuje predmete s področja azijskih filozofsko-religijskih tradicij, s posebnim poudarkom na filozofskih tradicijah in religijah Indije. Raziskovalno se ukvarja z ontologijo in epistemologijo v filozofskih šolah Indije in Tibeta ter tradicijo budističnega puščavništva. Prevaja iz sanskrta v slovenščino, poleg tega pa je avtorica dveh znanstvenih monografij: Bhagavadgita. Onstran vezi, tostran svobode (Založba Pivec, 2021) in Na pragu prebujenja. Svetovi sanj v budizmu (Založba Beletrina, 2022). Je direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.

Področja raziskav v projektu: analiza filozofskih besedil, proučevanje meditacijskih tehnik, zbiranje intervjujev na terenskem delu v Ladakhu, urejanje gradiva za spletno dokumentacijsko bazo

E-mail: nina.petek@ff.uni-lj.si

SICRIS: https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/researcher/41722

asist. dr. Sebastijan Pešec

Raziskovalec, vodja področja raziskav zgodovinskih arhivov in korpusa filozofskih besedil šole kagyu

Sebastijan Pešec je diplomirani zgodovinar in doktor filozofije. Na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je doktorski študij zaključil z disertacijo Etična senzibilnost pri Nietzscheju in daoistih. Je asistent raziskovalec na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu se poleg budističnih in daoističnih filozofskih tokov ukvarja tudi z Nietzschejevo filozofijo, sodobno etiko, filozofsko antropologijo in filozofijo religije.

Področja raziskav v projektu: analiza filozofskih besedil, študij zgodovinskih dokumentov in ladaških kronik, proučevanje razvoja budizma in puščavniške tradicije v Ladakhu, urejanje gradiva za spletno dokumentacijsko bazo

E-mail: sebastijan.pesec@ff.uni-lj.si

SICRIS: https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/researcher/55564

doc. dr. Damjan Popič

Raziskovalec, vodja področja urejanja dokumentacijske podatkovne baze

Damjan Popič je docent na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani in član Laboratorija za kognitivno modeliranje Fakultete za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Pri svojem raziskovalnem delu se osredotoča predvsem na digitalno humanistiko, korpusno jezikoslovje in izdelavo jezikovnih virov za pomoč različnim skupnostim govorcev, še posebno ogroženim.

Področja raziskav v projektu: skrbništvo in urejanje dokumentacijske podatkovne baze, digitalizacija snovne dediščine

E-mail: damjan.popic@ff.uni-lj.si

SICRIS: https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/researcher/38181

doc. dr. Blaž Zabel

Raziskovalec, vodja področja proučevanja arhivov prvih evropskih raziskovalcev Ladakha

Blaž Zabel je docent na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer opravlja delo asistenta pri predmetih s področja estetike, etike, filozofije religije, filozofske antropologije, metafizike in ontologije. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja z intelektualno zgodovino s posebnim poudarkom na etiki in zgodovini globalizacije. Je vodja raziskovalnega projekta Na poti k zgodovini primerjalne književnosti v luči globalizacije: Matija Murko in njegovi mednarodni sodelavci (J6-4620), ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARiS).

Področja raziskav v projektu: proučevanje arhivov prvih evropskih raziskovalcev v Ladakhu, arhivske raziskave zapuščine Sándorja Csome de Kőrösa, proučevanje različnih vidikov puščavniške tradicije v kontekstu globaliziranega sveta

E-mail: blaz.zabel@ff.uni-lj.si

SICRIS: https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/researcher/51624

red. prof. dr. Olga Markič

Raziskovalka, vodja raziskav področja puščavniki in družba

Olga Markič je redna profesorica na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer se v svojem pedagoškem in raziskovalnem delu ukvarja s področji logike in teorije argumentacije, filozofije duha, filozofije kognitivnih znanosti, filozofije športa in analitične filozofije.

Področja raziskav v projektu: analiza budističnih filozofskih besedil, analiza vsebine mentalnih stanj, zavestnih doživljajev in raznih kognitivnih procesov v kontekstu proučevanja meditacijskih tehnik in meditacijskih izkustev

E-mail: olga.markic@ff.uni-lj.si

SICRIS: https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/researcher/8258

red. prof. dr. Borut Ošlaj

Raziskovalec, vodja raziskav področja puščavniki in narava

Borut Ošlaj je redni profesor za filozofijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomiral na področjih filozofije (A) in umetnostne zgodovine (B). Doktoriral je na Oddelku za filozofijo FF UL. Predava, raziskuje in objavlja na področjih etike, filozofske antropologije in filozofije religije. Je podpredsednik Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko in ustanovni član gibanja Svetovni etos Slovenija.

Področja raziskav v projektu: analiza budističnih filozofskih besedil, študija meditacijskih tehnik in meditacijskih izkustev s perspektive različnih stanj zavesti in spoznavnih metod

E-mail: borut.oslaj@ff.uni-lj.si

SICRIS: https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/researcher/7373

doc. dr. Jan Ciglenečki

Raziskovalec

Jan Ciglenečki je docent na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer poučuje predmete s področja antične in srednjeveške filozofije ter azijskih filozofsko-religijskih tradicij. Pri Inštitutu za študije meništva in kontemplativne znanosti njegovo primarno področje raziskovanja predstavljajo vzhodne meniške tradicije, zlasti egiptovsko puščavništvo. Med letoma 2018 in 2019 je pod okriljem Ameriškega raziskovalnega centra v Egiptu (ARCE) vodil projekt »Ogrožene puščavske naselbine: dokumentiranje koptske dediščine v Srednjem Egiptu in Vzhodni puščavi«.

Področja raziskav v projektu: proučevanje arhivov prvih evropskih raziskovalcev v LadakhuE-mail: jan.ciglenecki@ff.uni-lj.si

SICRIS: https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/researcher/51183

Faze projekta in njihove realizacije

Prvo leto. V prvi polovici prvega leta bo dokončana spletna stran projekta z osnutkom interaktivne podatkovne zbirke. Dva člana projektne skupine bosta zbrala vso literaturo za teoretično-filozofski del raziskav in se lotila analize besedil. Dva člana bosta opravila trimesečno raziskovalno delo v Oxfordu. V drugi polovici prvega leta se bo v skladu s cilji projekta nadaljevala analiza filozofskih in hagiografskih besedil, prva krajša besedila, osnovana na izsledkih raziskav, bodo objavljena na spletni strani projekta. V drugem obdobju prvega leta je načrtovano terensko delo v zveznem teritoriju Ladakh v predelu indijske Himalaje (med julijem in septembrom); poleg terenskih raziskav in dokumentacije je predvidena tudi raziskava arhivov v Ladakhu. Po končanem terenskem delu bodo člani projektne skupine uredili gradivo, zbrano v Ladakhu, prepisali intervjuje in pripravili gradivo za spletno dokumentacijsko zbirko. Ugotovitve s terenskega dela bodo implementirali v že obstoječe teoretične raziskave in na spletni strani objavili kratek povzetek opravljenega dela. V tem obdobju je predviden tudi večji dogodek predstavitve rezultatov z raziskovalnega terena, ki ji bodo konec leta sledili obisk raziskovalcev v Budimpešti in raziskave tamkajšnjih arhivov. Vsako četrtletje bo organizirano raziskovalno srečanje, ki bo posvečeno evalvaciji opravljenega dela.

Drugo leto. V prvi polovici drugega leta bodo člani projektne skupine pripravljali prispevke za objave v znanstvenih revijah s področja teoretičnih, arhivskih in terenskih raziskav, pripravljali kratka besedila o raziskovalnem terenu za spletno stran projekta ter urejali intervjuje s terenskega dela za objavo v knjigi. Organizirano bo raziskovalno delo v arhivih v Budimpešti. Člani projektne skupine, ki so opravili terensko raziskovalno delo v Ladakhu, bodo dopolnjevali podatkovno zbirko. Načrtovanih je več predstavitev podatkovne zbirke, med drugim na domači univerzi in na Univerzi v Oxfordu (Oxfordski center za hindujske študije, Fakulteta za azijske in bližnjevzhodne študije). Od junija do konca julija je načrtovano raziskovalno delo v Ladakhu. Po vrnitvi iz Ladakha bo sledilo urejanje gradiva za podatkovno zbirko ter prepisovanje in zbiranje intervjujev z jogiji in jogini. Vsaj en član projektne skupine se bo udeležil mednarodnega znanstvenega kongresa o budizmu v Leipzigu, kjer bo predstavil izsledke raziskav, opravljenih v okviru projekta. Ob koncu leta so načrtovani krajše raziskovalno delo v Oxfordu, predstavitev rezultatov z drugega raziskovalnega terena, fotografska razstava v Galeriji Peti Štuk in objava člankov v znanstvenih revijah. Vsako četrtletje bo organizirano raziskovalno srečanje, ki bo posvečeno evalvaciji opravljenega dela.

Tretje leto. V prvi polovici tretjega leta projekta bodo člani projektne skupine pripravljali prispevke za zaključno monografijo v angleškem jeziku. Eden od članov projektne skupine bo opravil daljše raziskovalno delo v knjižnicah in arhivih v Oxfordu. Predvideno je gostovanje raziskovalcev z Madžarske na Filozofski fakulteti UL. V prvi polovici prvega leta je načrtovano dopolnjevanje podatkovne zbirke, sledile bodo tudi objave krajših prispevkov na spletni strani. V drugi polovici tretjega leta je načrtovano zadnje zaključno raziskovalno delo v Ladakhu (med julijem in septembrom), kjer bo med drugim organizirana razstava fotografij v galeriji palače Stok v Lehu s področja snovne in nesnovne dediščine ladaškega puščavništva. Po vrnitvi iz Ladakha bo sledilo intenzivno urejanje zbranega gradiva in dopolnjevanje podatkovne zbirke. Vsako četrtletje bo organizirano raziskovalno srečanje, ki bo posvečeno evalvaciji opravljenega dela; v drugi polovici leta bo zaradi zaključevanja raziskav načrtovanih več delovnih sestankov.

Izvirni znanstveni članek

Petek, Nina. »In that very body, within that very dream: soteriological dreaming technique in the tradition of Buddhist yogis«. Poligrafi: revija za religiologijo, mitologijo in filozofijo. 2023, vol. 28, no. 109/110, str. 5–57. [COBISS.SI-ID 184122627]

Odprt dostop: https://ojs.zrs-kp.si/index.php/poligrafi/issue/view/49